Stran od ljudi
mesto je ostalo brez luči.
Tam je do nebes
najine stopinje risal ples.

In jaz pijem upanje
A kaj, ko zoglenelo je srce.
In ti, nekaj je v tebi,
kar sem vedno rad imel,
A ostalo je samo navidezno.

In tja grem sam
Glej, v daljavi nebo gori.
In tja grem sam
Glej, nad mano tisoč luči,
te so za vas le v okras.

Dim starih slik nosi bolečino svetlih dni.
Zrak postaja blag,
a vse bolj naporen je korak.
In jaz, kot da rabim njo, misli mi obračajo telo.
In kje si ti? Tam te vidim spet, kako mi tečeš v objem.
Da le ni ograje vmes.
Pa saj ni res!

In tja grem sam
Glej, v daljavi nebo gori.
In tja grem sam
Glej, nad mano tisoč luči.
In tja grem sam
Glej, nad mano mesto lebdi.
In tja grem sam
Glej, tam daleč spet se dani.