V gostilni sami smo: pijaèa in jaz
in kelnarca, ki ima sovražen izraz.
V špeglu pri šanku dolgoèasen je program,
ves dan v njem že gledam lasten fris.
Nikogar ni, ki z mano mal bi pokramljal,
nikogar, ki bi mene po glavi potrepljal.
Ko kelnarca ob polnoèi me ven spodi,
le ena misel mi po glavi roji:

Mene, ne, ne, nihèe nima rad,
mene, ne, ne, nihèe nima rad,
mene, ne, ne, nihèe nima rad,
ne, ne, ne, mene ne, ne, ne ne,
mene nima, nima rad!

Mene, ne, ne, nihèe nima rad,
mene, ne, ne, nihèe nima rad,
mene, ne, ne, nihèe nima rad,
ne, ne, ne, mene ne, ne, ne ne,
mene nima, nima rad!

Le kam odšle so množice ljudi -
kupi glav in rok in nog in teh stvari?
Podnev jih tolk je, da je mesto kot osir,
zdaj pa nobenga ni nikjer.
Utrujeno moj korak udarja v tla,
obdajajo me žalost, mrak in hladen zrak,
le polna luna od zgoraj vame zre
in me sprašuje: ja, pobiè, kva pa je?

Mene, ne, ne, nihèe nima rad,
mene, ne, ne, nihèe nima rad,
mene, ne, ne, nihèe nima rad,
ne, ne, ne, mene ne, ne, ne ne,
mene nima, nima rad!

Mene, ne, ne, nihèe nima rad,
mene, ne, ne, nihèe nima rad,
mene, ne, ne, nihèe nima rad,
ne, ne, ne, mene ne, ne, ne ne,
mene nima, nima...

Dnarja nimam, avta nimam, nimam ljubice,
nimam brade, nimam pleše, tud prjatlov ne,
ko naokol divjam, me nihèe ne vpraša: kam!?
Tako zelo, zelo sem sam!
Še ribca mi je crknila, kanarèek je zbežal,
za psa sem zvedel, da se je med klošarje podal,
morski le prašièek z mano zdaj živi -
pa le žre in lula, žre in kaka, zame mar mu ni!

Zato nabiram rouže, rouže, roužice,
brišem si solze, solze, solze, solzice,
dol z neba pa ravno prav en mal kaplja -
na svejtu ni èlovejka bolj nesrejènega!

Mene, ne, ne, nihèe nima rad,
mene, ne, ne, nihèe nima rad,
mene, ne, ne, nihèe nima rad,
ne, ne, ne, mene ne, ne, ne ne,
mene nima, nima rad!

Mene, ne, ne, nihèe nima rad,
mene, ne, ne, nihèe nima rad,
mene, ne, ne, nihèe nima rad,
ne, ne, ne, mene ne, ne, ne ne,
mene nima, nima rad...